Danes je nedelja in jaz sem v hiši. Tokrat se ne potepam. Tokrat ne raziskujem Irske, ker je bilo tega dovolj in moram kaj prihraniti še za naslednjič. Ker naslednjič zagotovo bo, je treba kakšno mesto prihraniti. :)
Ampak ... menda ne mislite, da jaz, Barbi - multifunkcionalna osebnost, dvojček po horoskopu, polna energije in nestrpna od pričakovanja, posedam pred računalniškim zaslonom, ležim na postelji ali gledam TV? Ah, kje pa.
Četrtek in petkovo dopoldne sta bila dneva, ki spadata v Kuharski kotiček. Zdajle ga bom preskočila, pa se vrnem tja kdaj kasneje ... morda še celo danes ... bom videla, kako bom zaposlena z druženjem z ostalimi družinskimi člani. :)
In že je tu petkovo popoldne. Ob 17.40 bi moral priti avtobus v Aughrim. Jaz sem bila tam 15 minut prej. In sem čakala. Ura 17.40, avtobusa ni. Ura 17.50, avtobusa ni. 
Ura 18.00, avtobusa ni. Ura 18.10, avtobusa ni. Ura 18.20 ... ah, takrat sem se pa že kaki dve minuti peljala. Ja, točnost je lepa čednost. Bus Eireann je nečeden. :) Lisa je bila na avtobusu in okoli pol osmih sva se znašli pred hostlom. Tokrat drug hostel kot prvič, tokrat sem imela lokacijo označeno na zemljevidu in preverila sem, da je najcenejši. Pa sva prišli v Sleepzone Galway city hostel. Nisem ga rezervirala in dečko pri pultu nama je dal 5 € višjo ceno. Seveda sem, izkušena prenočevalka v hostlih, stegnila svoj jezik in ga vprašala, če ni cena 15 € na noč. Pa je rekel, da to samo v primeru, če rezervirava preko interneta in da to lahko storiva zdajle, ker imajo v hostlu računalnike z zastojn internetom. Hmm ... ok, ni problema ... pa sva na hitro rezervirali in tako prihranili 5 € (ki sem jih btw kasneje zapravila za čudovito novo majčko, Liona in vodo ... odlična naložba). :)
Če je ta moj blog že skoraj kot Lonely planet vodič v slovenščini, naj na kratko povem še oceno hostla. Prijetno urejen, soba je bila OK, v njej 10 deklet, a ne prehudo. Čistoča popolna, kopalnica vključena v sobo, pogradi ne pretirano škripajoči, pa še zastojn internet (in ne le free wi fi) v spodnjih prostorih. Hostel, ki ga definitivno priporočam, če bi radi spali v Galwayu.
V sobi sva pustili pižame in ostale stvari, ki niso potrebne za pohod po mestu in sva se odpravili na sprehod. V Galwayu sem bila že precejkrat, večinoma za prestop avtobusa in po možnosti še hitri skok v Penneys. :) Tokrat sva se odločili, da bo malce bolj turističen. Aja, naj povem, da je bil prvotni plan, da najameva avto in raziskujeva "midlands". Pa bi morali avto vrniti v soboto zvečer ali nedeljo, poslovalnice pa delajo le do sobote do 12h in ne omogočajo vračila avto po tej uri. To je menda možno samo na letališčih. Tako so nama povedali. Zaradi vse te zmede sva se odločili, da ostaneva kar v Galwayu. Tako vam še drugič predstavljam Galway. :) Prvič je bil na hitro, drugič pa razvlečen. :)
GALWAY
Petkov večer ... hja, no, večer ... saj sem že večkrat omenila, da tule sonce pade za obzorje okoli 21.15 in da je dan do okoli 22h. Torej je bil ob osmih še prav prijeten sonček in sva šli z Liso na en sprehod do reke Corrib, ki se izliva v morje, natančneje v ocean. :) V ozadju so njihove gore, ki bi jih pravilno geografsko poimenovali hribi (ne vem točno, katere in se mi ne da gledat na zemljevid zdajle).
V objektiv sem ujela tudi sonček za oblaki, ki je nebo naredil prijetno oranžno in barvne hiške, ki so tipična fotka iz Galwaya na vseh publikacijah.
Šli sva tudi do vode, kjer imajo zapuščene čolne in en mi je bil še posebej všeč ... tak, barven, razpadajoč. Saj bi zlezla vanj, pa raje nisem. Sem pa v enega manjšega zraven. :)
Ob teh čolničkih so se sprehajali labodi in rače z racmani. Ne vem, zakaj so se me bali, ampak res jim ne bi nič naredila. Samo fotknila bi jih. No, en labod se me je usmilil, pa je malo poziral. In iz firbca je še en racman priplaval mimo ... pa pravijo, da je ženski spol bolj firbčen. :)
Nato se je počasi mračilo in zavili sva v Taaffes - pub z irsko tradicionalno glasbo v živo. Ob kozarčku Baileya sva se malce zmigali ob ritmu irske glasbe, čeprav priznam, da sem precej bolj uživala na Inishmore kot tule. Tu je bilo preveč tristov, ki s(m)o bili firbčni, pa ni bilo pravega irskega vzdušja. Vsaj tisti čas ne, ko sva bili midve notri. :)
Vrnili sva se v hostel, kjer sva šli mimogrede na internet (če ga že ponujajo), ampak sredi noči itak ni nikogar, s komer bi lahko klepetala. :) Zato sva šli kar v sobo, kjer sem še malo brala knjigo in nato zaspala.
Zjutraj sva "poležavali" do devetih, nato pa se odpravili raziskovat Galway. Zemljevidi in priročniki so povedali, da je Galway bolj mesto za pube in nakupovanje. :) Ampak nekaj stvari je pa le zanimivih. Tako sva se odpravili do katedrale, ki je res velika in si zasluži ime katedrala in ne cerkev. Prejšnjič sem vam kazala zunanjost, tokrat pa pokažem notranjost, v kateri se počutiš kot pikica v ogromni škatli (s kupolo na vrhu). :)
Potem sva se sprehodili čez Nun's Island, a je bil zelo dolgočasen. Nasmejali sva se le muzeju, ki je bil res majhen. Sicer je bil tak, da ni bil odprt, bolj propadajoč, ampak je pa vseeno tabla, da je to ribiški muzej v stolpu. :)
Še en pogled na katedralo in reko Corrib iz mostu.
Nato pa sva naleteli še na en spomenik, na katerem je zanimiv napis.
Za tiste, ki ne razumete angleško, povem, da piše, da je na tej obali Krištof Kolumb ugotovil, da je na drugi strani Atlantika res še ena celina (in kasneje se je od tu odpravil na pot in odkril Ameriko). Bravo, Krištof (lahko pa zanemarimo dejstvo, da je mislil, da je v Indiji)! :)
Nato sva šli v Galway museum, kjer je več različnih razstav. V veliki hali visi velika ladja, ogledali sva si izdelavo tipičnih irskih čolnov, zbirko grbov, umetniške razstave ... aja, ena zbirka risb me je šokirala ... kakšnih 50 uokvirjenih slik, na vseh pa mrtve miši, ujete v past ... vsaka drugačna. Fuj.
Po ogledu vseh treh nadstropij sva v kavarnici opazili klavir. Kako so me zasrbeli prsti. Ne, nisem odlična pianistka, ampak rada zaigram tistih par skladb, ki jih znam. In zdaj že 4 mesec nisem razgibala prstov (no, ko sem bila za vikend doma, sem si vzela kakih 10 minut za to), zato sem nujno mogla postavit prste na tipke.
Potem sem imela pa dilemo ... bi ali ne bi ... 4 ljudje so sedeli tam, natakarja ni bilo, nisem vedela, ali je sploh dovoljeno. No, pa sem stisnila pedal za tiho in na hitro in nežno potiho preletela Fur Elise. Hja, mislim, da sploh nihče ni opazil, ker so bili tako zatopljeni v pogovor. Še dobro. :)
Najina naslednja destinacija je bil grad. Pred tem sva na poti opazili, da je tam še en muzej nakita oziroma prstanov. Majhna razstava, a zanimiva. Prikazana je izdelava Claddagh prstana in zbirka le-teh. Zanimivo.
Prišli sva do gradu (Lynch's castle), ki je v lasti banke in je zato prost vstop ... a žal le med tednom, tako da nimam pojma, kaj se skriva v gradu. :)
Potem pa je najin seznam stvari, kaj početi v Galwayu postal prazen. Oziroma obkljukan. Hja, ni veliko za videti. Ampak je pa prijetno mesto. Kaj nama je ostalo drugega kot skok na kosilo in nato nakupovanje? Počasi, z užitkom in smehom. :) Malce je bil problem, ker mi je bilo veliko stvari všeč, pa ne vem, koliko bom lahko nesla domov ... ojej, trenutek resnice bo nastopil jutri, ko bom začela pakirat. Ampak to je jutrišnja skrb. :)
Zdaj pa nakupovalne slikce ... OK, pred tem moram še nekaj povedat. Na Frišnem novem jutru, ki ga piše Polona (in ga mimogrede rada prebiram, ker me tako fajn nasmeji) se je pojavil Zakonik modne policije (v več delih). Nikoli nisem bila preveč modno usmerjena in na starih slikah lahko vidim še pa še napak, ki kažejo k temu, da res nisem preveč modna. Ampak se trudim biti vsaj spodobna (npr. nimam čevljev-ki-jih-ne-smemo-imenovati, nisem popolnoma v roza stilu, moje tangice nikoli ne štrlijo iz kavbojk ipd.). In morda lahko s pomočjo teh fotk prikažem, kako izgleda moda v Galwayu. V trgovinah in tudi na ljudeh. Žal mi je sicer, da nisem pofotkala večernih oprav deklet, ampak saj boste dojeli bistvo iz trgovin. :) Pa poglejmo ...
Začnimo s splošnim vtisom. Opazovala sem predvsem ženske. Moški niso tako izvirno oblečeni, ženske pa prav moraš pogledat, da verjameš svojim očem. Oblekice so obvezne. Ne glede na to, ali je jutro, dan, večer, noč, nakupovanje ali posebna zabava. Oblekca mora biti. Pod njo pa lahko še hlače ali še ena oblekca ali celo nič. Omenjala sem že, da ko je marca posijalo sonce, da so bila vsa dekleta brez "žab" in v kratkih rokavih, pa čeprav je bilo (na soncu) le kakih 13°C. Turistke z lahkoto ločiš od domačink - oblečene s(m)o temperaturam primerno (to pomeni, pri 15°C, ledeno mrzlem vetru in dežju vsakih 5 minut - dolg rokav + vetrovka) in imamo obute čevlje, v katerih lahko dejansko hodimo.
Pogled v izložbe najbolj obiskanih trgovin (to sklepam po vrečkah, ki jih vidim v rokah deklet in žensk) vam razkrije tole modo. Oblekce, seveda.
Kar se barv tiče, je tako, da bolj kot je čudna, fluorescentna in nenavadno kombinirana, bolj privlači irska dekleta.
Nujno moram pokazat še eno oblekco (cena 40 € - med cenejšimi, torej), ki me je spominjala na halje, ki jih ima naša babi za na vrt. Resnično sem razmišljala, da bi vprašala trgovko, če sploh prodajo kakšno obleko, ko sem se spomnila, da sem na Irskem. In ko sem zagledala dekle, ki si je obleko ogledovalo z resničnim zanimanjem (in ne le posmehovanjem, tako kot jaz). Ne vem, ali jo je kupila ali ne, jo je pa definitivno nesla v garderobo v družbi dveh fluorescentnih ... težka odločitev jo je čakala.
Šla sem tudi v "slavno" trgovino Monsoon, kjer sem mimogrede zagledala tudi tri poročne obleke in eno nevesto, ki se je odločala med vsemi tremi. Spomin na trgovino, kjer sem bila z Matejo ali Mojco v Sloveniji, mi je dal misliti ... tam je bilo 500 oblek, tu pa tri. Upam, da je šla nevesta še v kakšno prav specializirano poročno trgovino, ker drugače je morala izbrati med tremi ne preveč posrečenimi oblekami. :) Aha ... Monsoon ... trgovinica z oblekcami, katerih cene se začnejo pri 85 €. Verjeli ali ne, med vsemi oblekicami, ki so ali čudno krojene ali imajo najboj nemogoče vzorce, se sem in tja skriva tudi kakšna, ki mi je bila dejansko všeč. Npr. tale rjava.
Sem jo oblekla in prav luštno stoji, ampak ni šla z mano domov. Sem pač varčna/skopuška in lahko 85 € zapravim kako drugače. :)
Torej, če hočete biti na Irskem "in" ... oblecite oblekico, ne glede na to, kakšna je. Če je nimate, bo v redu tudi dolga majica in najlonke spodaj. Dokaz:
In potem se verjetno pojavi problem, kaj obuti, kajne? Modna zapoved glede ženskih čevljev je: če se vam, zdi, da takih čevljev nikoli v življenju nihče ne bi obul, poiščite svojo številko in hop na blagajno. Definitivno bodo zadetek v polno.
Čevlji so res stvar, ki me je totalno šokirala tule. Dekleta (tu mislim osebke ženskega spola od 15 - 100 let) nosijo VRTOGLAVE pete, v katerih ne hodijo, ampak se zibajo po ulicah. Posebej zvečer ... iz nočnih klubov pa se največkrat vračajo bose (čevlji v roki, torbici (ki je bolje rečeno orjaška torba) ali neznano kje).
Če že omenjam pete, naj dodam, da bi vrtoglave petke še sprejela, ampak dizajn in barve ... neverjetno.
Seveda moj firbec ne bi bil potešen, če ne bi te mode preizkusila kar na lastni koži. Pa sem se lotila dela. Iz police, na kateri je bilo ogromno svetlečih, živopisanih čevljev, sem vzela take, ki so se ujemali z mojim zgornjim delom. Vijolične torej. Priznam, da so se mi od vseh zdeli še najbolj sprejemljivi. In sem jih nataknila na noge. Ko sem vstala, sem postala ena izmed njih. Ena izmed zibajočih deklet, ki s(m)o delale par zibajočih korakov do ogledala in gledale čevlje. Lisa mi je asistirala in naredila posnetek ali dva.
Petke so ubitačno visoke, čevlji neverjetno neudobni za hojo in poleg vsega tega še preveč svetleči (čeprav na fotki ne izgledajo tako). Z Liso sva morali biti zelo zadržani. Ker sva midve namreč natikali čevlje za znanstvene raziskave in bi, če bi bila trgovina prazna, gotovo bruhnili v smeh. Ampak okoli naju je bilo ogromno deklet, ki so čevlje natikale na noge z navdušenjem. Ena je stala poleg mene pri ogledalu in imela na eni nogi neverjetno čuden dizanj v svetleče kričeč modri, na drugi pa rumeno, pardon, fluorescentno limonkasto, z resicami in dodatnimi bleščicami. Ni se mogla odločiti, kateri bi bili boljši. Noro, vam povem. Aja, pa naj dodam, da je bila ena izmed 5 deklet, ki so bile v podobni situaciji. In defintivno niso čevljev obuvale v znanstvene namene.
Lisa je našla še škornje, ki sva jih morali fotkati.
In ko sem ravno pri škornjih ... če oblečete oblekico in zraven obujete totalno ponošene mehke snežke, ste absolutno "in", ker to je najpogostejša obutev deklet. Btw, na drugi slikci lahko vržete pogled še na čudovito svetleče-bleščično-srebrno torbico. ;)
Pa če dodate še vse možne vzorce skupaj ... zakon!
Če slučajno razmišljate o obutvi brez petk, potem lahko izbirate med zelo majhno ponudbo balerink, na katerih so skoraj obvezno bleščice, svetleče pentlje ali čudno obarvane rožice. Žal, ni slikce. Bil pa je narejen še en eksperiment v znanstvene namene ... prve teniske, ki so bile na stojalu ... vam povem ... vse stvari, ki so v Penneysu, pa naj so še tako ugodne, le niso vredne drobiža, ki ga zahtevajo prodajalci.
To lahko dokažem tudi z naslednjo fotko. NE hodite taki na okoli. Nekatere stvari so v trgovinah pač samo zato, da se lahko izvajajo eksperimenti, kot je tale. :)
Takole, malce turističnega in malce modnega Galwaya. To je še zadnji prispevek v rubriki Odkrivam svet na tem blogu. OK, ne trdim, da je povsem zadnji, ker če (ko) grem spet na Irsko, ga morda obudim. Aja, pa še filmček sem vam dolžna ... uf, bosta naporna še dva dneva zdajle, da vse spišem, kar še dolgujem. :) Se beremo.
